Primss
sreda, 09. januar 2019

Nasilje v družini

Kaj je nasilje? Je nasilje le udarec ali tudi razne zbadljivke, žaljivke, poniževanje?

Zakon o preprečevanju nasilja v družini[1] (v nadaljevanju besedila: ZPDN) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja. 

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki družinskemu članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Ekonomsko nasilje pa je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dogodki oziroma upravljanju premoženja, s katerim družinski član samostojno razpolaga. Nasilje se lahko začne z občasnih zbadanjem v družbi, kmalu se lahko stopnjuje v zmerjanje, prelaganje krivde na žrtev, hujše žaljivke, grožnje. Najhujša faza je, ko se začetno nasilje prelevi v fizično, spolno ali ekonomsko nasilje, kar povzročitelj uporablja vse pogosteje. Nasilje je zloraba moči povzročitelja nasilja z namenom podrediti si in nadzorovati žrtev nasilja. Partnerja zato v takem odnosu nista enakovredna. O vsakodnevnih stvareh, a tudi o pomembnih, se žrtev nasilja ne odloča svobodno, po svoji volji. S svojim časom, telesom in stvarmi ne razpolaga sama, temveč se prilagaja zahtevam povzročitelja. 

Kot najpogostejšo obliko nasilja bi izpostavila psihično nasilje. Ta vrsta je najbolj prikrita in najmanj raziskana, vseeno pa ga je od vseh vrst nasilja največ in ga je hkrati tudi najtežje definirati. Njegove žrtve smo v teku življenja vsi, prav tako ga hkrati vsi povzročamo. Vsaka nepremišljena beseda, ki našega sogovornika ali sogovornico zaboli, je lahko oblika psihičnega nasilja. Posledično spodjeda samozavest, samopodobo in samozaupanje žrtve. Psihično nasilje vsakdo razume drugače, zato ga je tudi zelo težko dokazati. Drži pa, če se vzorec vedenja, s katerim eden od partnerjev vedno doseže tisto, kar hoče na račun drugega partnerja, njegovih pravic, prepričanj in želja, ponavlja vedno znova, govorimo o psihičnem nasilju. 

Najpogostejša oblika nasilja v družini je nasilje nad ženskami. Policijske statistike v Sloveniji dokazujejo, da so v 99% primerih nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški. Pogosto je žrtev tudi otrok oziroma otroci. Otroci postanejo žrtve nasilja tudi s tem, ko so prisotni ob takem ravnanju staršev oziroma so priče nasilja v družini, tudi če sami fizično ali kako drugače niso trpinčeni. Nasilje, trpinčenje in zlorabe imajo enako uničujoče posledice. Enaki nevarnosti so izpostavljeni tudi družinski člani, ki so nasilno dejanje med drugimi člani družine »samo« opazovali. Čeprav je na prvi pogled manj opazno, ima psihično nasilje enake uničujoče posledice kot fizično nasilje. 81% žensk, ki so bile v partnerskem odnosu žrtve fizičnega nasilja, je pozneje v življenju kazalo znake posttravmatske stresne motnje. Znaki tovrstnega stanja so se pozneje v življenju pokazali pri 63% žensk, ki so bile v partnerskem odnosu žrtve psihičnega nasilja. Poleg telesnih posledic fizičnega nasilja je treba izpostaviti tudi pomen posledic za duševno zdravje, med katerimi so lahko depresija, anksioznost, izguba spomina, zloraba drog in alkohola ter izguba teka. Žrtev lahko razvije nižje socialno samospoštovanje, bolj soodvisno samopodobo, samomorilska nagnjenja in nagnjenost k samopoškodovanju ter začne iskati tvegane situacije.

Za veliko odnosov, v katerih je prisotno nasilje, drži vzorec, ki ga imenujemo krog nasilja. Ta je razdeljen v tri faze. Prva faza je naraščanje napetosti, v kateri povzročitelj nasilja ob običajnih življenjskih situacijah postaja vse bolj napet. Žrtev zato postane previdnejša in bolj prilagodljiva, povzročitelju hoče na vsak način ustreči, da bi se izognila nasilju, vendar nasilja ne more preprečiti. Druga faza, faza povzročitve nasilja, lahko nastopi v katerikoli obliki, kar pomeni, da se žrtev na nasilje ne more pripraviti, saj ne more predvideti kaj bo naredil povzročitelj. Tretja faza pa je obdobje navideznega miru, ki ga imenujemo tudi medeni tedni, v katerem povzročitelj poskuša zmanjšati pomen nasilja ali prevaliti krivdo za nasilje na žrtev. Celoten krog nasilja se lahko zavrti v enem dnevu, ali pa traja tedne, celo mesece. Nekatere žrtve doživljajo nenehno nasilje, brez obdobja miru. 

Primer nasilja med partnerjema, ki je odmeval v javnosti, je nedvomno primer med pevko Rihanno in pevcem po imenu Chris Brown. Chris Brown je leta 2009 fizično napadel Rihanno in bil obsojen na pet letno pogojno kazen. Podobno kot pri večini žrtev je Rihanna menila, da je sama kriva za nasilna dejanja. Ne smemo pa pozabiti, da žrtev nikoli in v nobenem primeru ni odgovorna. Za povzročanje nasilja je odgovoren izključno povzročitelj.

STATISTIKA

Agencija EU za temeljne pravice je leta 2014 objavila rezultate doslej največje raziskave o nasilju nad ženskami v EU. Raziskava je bila izvedena v 23 državah, tudi v Sloveniji. Vključenih je bilo 42.002 anketirank, med 18. in 74. letom starosti. Glavne ugotovitve iz raziskave kažejo, da je 33% ali 62 milijonov žensk v EU fizično in/ali spolno nasilje doživelo po 15. letu starosti. 22% žensk je fizično in/ali spolno nasilje doživelo od partnerja, 5% vseh žensk pa je bilo posiljenih. Pred 15. letom starosti je eno izmed oblik nasilja doživelo 35% žensk, 12% pa spolno zlorabo. 53% žensk se občasno izogiba določenim situacijam in krajem zaradi strahu pred fizičnim ali spolnim nasiljem. Povzročitelji nasilja so v 90,8% moški. 

Poglejmo še slovensko statistiko. V Sloveniji je vsaka druga ženska (56,1%) po 15. letu starosti doživela eno od oblik nasilja. Ženske v Sloveniji najpogosteje doživljajo psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23%), premoženjsko (14,1%), omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Podatki kažejo, da se nasilje lahko začne kadarkoli v življenju. Pri nekaterih ženskah traja nasilje celo življenje, pri četrtini pa več kot 20 let. Podatki tudi kažejo, da večina žensk, ki so žrtve nasilja, svojih izkušenj ne prijavi policiji ali drugi ustanovi za podporo žrtvam. 

Nevladna organizacija Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, ki deluje od leta 1989, prejme na dan povprečno 13 klicev. Telefonska linija je odprta 10 ur na dan ob delavnikih in 4 ure dnevno ob sobotah, nedeljah in praznikih. 

V letnem poročilu o delu policije za leto 2017 si je mogoče ogledati statistiko prijav v zvezi z nasiljem v družini. Najprej si oglejmo koliko je bilo prekrškov z znaki nasilja v družini na 100.000 prebivalcev po območju določene policijske uprave. Največ jih je bilo na območju policijske uprave Murska Sobota, kar 244, najmanj pa na območju policijske uprave Kranj, 97. Število kaznivih dejanj nasilja v družini se je iz leta 2016, ko je številka znašala 1324, zmanjšalo za 4,9%. Lani je številka znašala 1259.

POSTOPEK PRIJAVE 

Prijavo nasilja v družini lahko sproži vsakdo - žrtev, otrok, priča, mladoletnik, nevladna organizacija, zasebne in državne ustanove. K prijavi so posebej zavezani vrtci, šole, zdravstvene organizacije, po uradni dolžnosti pa jo morajo vložiti uradne osebe. Prijava se vloži na najbližji policijski postaji, na kateri bodo policisti začeli obravnavo. Možno jo je vložiti tudi na državnem tožilstvu, ki prijavo največkrat odstopi policiji z zahtevo, da preveri najdbe v njej. 

1. Delo policije

Ob prijavi se sestavi uradni zapis, največkrat je to zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe. Pri tem je treba omeniti zelo pomembna opravila policistov, ki so namenjena zbiranju informacij in dokazil o nasilnih dogodkih, kot so spraševanje žrtve o nasilju in njenem doživljanju nasilja, zbiranje materialnih dokazov in opravljanje ogledov prebivališč, omejitev gibanja osumljenca in policijsko pridržanje do največ 48h, ipd. Prijava bo nato skupaj z zbranimi dokazi, informacijami in opisanimi ukrepi, ki jih je izvedla policija, predložena v nadaljnjo presojo in odločitev državnemu tožilstvu na okrožno državno tožilstvo. Pomembno je, da se žrtev zaveda pomembnosti dokazov. V primeru kateregakoli nasilja je potrebno zbiranje dokazov, saj se tako olajšajo nadaljnji sodni postopki, če se žrtev odloči nasilje prijaviti. Najlažja oblika dokazovanja je fizično nasilje. Priporočljivo je, da žrtev v primeru takšne oblike nasilja, obišče zdravnika, saj ji znajo zdravniški spisi koristiti. Če so posledice nasilja vidne na telesu, naj se žrtev fotografira in fotografije shrani kot dokaz. Nekoliko težje je dokazati psihično obliko nasilja. Priporočljivo je, da žrtev sproti zbira vse dokaze o posameznih dejanjih psihičnega nasilja, da si zapiše vse datume in natančno opiše kaj se je dogajalo, da shrani morebitne dokaze (pisne, SMS sporočila, posnetke), pridobi priče, skratka vse kar se spomni in nato s temi dokazi odide na policijo prijaviti nasilje.

a) Prepoved približevanja

Po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije[2]lahko policist izreče povzročitelju nasilja prepoved približevanja, če na kraju dogodka ugotovi, da je povzročal nasilje in če obstaja sum, da bo povzročitelj žrtev še naprej ogrožal. Policija povzročitelju izroči odredbo, v kateri je določen obseg ukrepa. Razdalja od kraja oziroma osebe, kateri se kršitelj ne sme približati, se določi do največ 200 metrov. Prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. V primeru izrečene prepovedi mora kršitelj kraj dogodka takoj zapustiti, policiji pa izročiti ključe prebivališča, v katerem živi skupaj z žrtvijo. Ukrep, ki ga izreče policija, lahko traja največ 48 ur. Odločitev policije pretehta preiskovalni sodnik, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali zavrne. V primeru potrditve ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju preiskovalni sodnik ukrep podaljša do 10 dni, pri čemer se mora upoštevati začetek veljave ukrepa, ki ga je izrekla policija. O izrečenem ukrepu policija takoj obvesti center za socialno delo (v nadaljevanju besedila: CSD). Če žrtev predvideva, da jo bo povzročitelj še naprej ogrožal tudi po preteku desetih dni, za katere je bil izrečen ukrep, je pomembno, da vloži predlog za podaljšanje prepovedi približevanja. Predlog lahko žrtev vloži najpozneje tri dni pred iztekom ukrepa preiskovalnemu sodniku na okrožno sodišče. Podaljšanje ukrepa traja do 60 dni. Če so izpolnjeni zakonski pogoji, preiskovalni sodnik do izteka ukrepa izda odločbo, s katero podaljša prepoved približevanja[3]. Ti zakonski pogoji so naštetiv 12. členu Pravilnika o prepovedi približevanja določeni oseb, kraju ali območju[4] in so predvsem neupoštevanje prepovedi približevanja, še zlasti, če so to pri nadzoru ugotovili policisti; izrečena globa zaradi neupoštevanja prepovedi približevanja; odrejeno pridržanje zaradi neupoštevanja prepovedi približevanja; ugotovljeno nadlegovanje po komunikacijskih sredstvih; utemeljen strah oškodovanca zaradi preteklih groženj; grožnje kršitelja oškodovancu, posredovane tretjim osebam in nesodelovanje kršitelja s centrom. Izrečene prepovedi približevanja določenem kraju oziroma osebi se je iz leta 2008, ko je bilo izrečenih 553 prepovedi, dvignilo na 878, v letu 2017. 

b) Prepustitev stanovanja v skupno rabo

Če policija ukrepa o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi ni izrekla, ali oškodovanec policije ni poklical, lahko sodišču sam predlaga enega od ukrepov po ZPND. Eden od teh ukrepov je tudi prepustitev stanovanja v skupni rabi. Po 21. členu ZPND sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustitvi žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Ta ukrep je omejen na največ 12 mesecev[5] , vendar lahko sodišče trajanje ukrepa na predlog žrtve podaljša še za 12 mesecev. Če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi, ali če ima na zemljišču, na katerem je stanovanje, sam ali s tretjo osebo stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če ga je sam ali s tretjo osebo najel, sodišče omeji trajanje ukrepa na največ šest mesecev. Če žrtev v roku, ki ga določi sodišče, kljub skrbnemu prizadevanju ne more najti drugega primernega bivalnega prostora, lahko sodišče na predlog žrtve izjemoma podaljša rok še za največ šest mesecev, razen če bi to povzročilo nesorazmerno težko breme za tretjo osebo. Pri odločanju o podaljšanju ukrepov je treba znova ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je sodišče po pogojih kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev, pri tem pa se upoštevajo pretekla in dosedanja ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve ter vse posebnosti konkretnega primera[6]. Višje sodišče v Ljubljani je odločilo, da tudi psihično nasilje predstavlja poseg v dostojanstvo in osebnostne pravice, ki utemeljuje zahtevo za prepustitev stanovanja v skupni rabi. Obstoj skupnega gospodinjstva med žrtvijo in povzročiteljem nasilja ni eden od elementov za uporabo citirane določbe. Zahtevo, da udeleženca živita v skupnem gospodinjstvu, je mogoče razumeti le tako, da stanovanje skupaj uporabljata[7] . V ZPDN je v 22. členu določeno tudi stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi. Ob razvezi zakonske zveze sme zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela. Sodišče omeji trajanje ukrepa na največ šest mesecev, na predlog žrtve lahko ta ukrep izjemoma podaljša še za največ šest mesecev. Vse predstavljene rešitve so le začasnega značaja. Podlago za trajno ureditev problema je mogoče doseči ob delitvi skupne lastnine, s tožbo za izselitev (v primeru, da je lastnik stanovanja žrtev), če pa imata zakonca stanovanje v najemu, morata na sodišču vložiti predlog za določitev, kdo od njiju bo ostal najemnik stanovanja. Če se povzročitelj nasilja kljub sodni odločitvi v korist žrtve noče izseliti iz stanovanja, lahko žrtev proti njemu sproži postopek izvršbe. 

2. Delo Centra za socialno delo (CSD)

Če žrtev doživlja nasilje, se lahko za pomoč obrne na CSD. S strokovnim delavcem bosta skupaj naredila hitro oceno ogroženosti zaradi nasilja. Skupaj bosta presodila ali so potrebni takojšnji ukrepi za zaščito ali zaščito mladoletnih otrok. Na tej točki je potrebno poudarili, da ZPDN vsebuje določbo, po kateri so žrtve nasilja upravičene do brezplačne pravne pomoči, na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči[8]. Do brezplačne pravne pomoči je upravičen tisti, za katerega je podana ocena ogroženosti. V okviru storitev se naredi individualni varnostni načrt in sklenitev o nadaljnjih korakih. Tako kot je policija dolžna obvestiti CSD ob izdaji ukrepa prepovedi približevanja, tako je tudi CSD dolžan podati prijavo na policijo, če pri svojem delu izve za nasilje v družini ali za ogroženost otrok. 

CSDnudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, z odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do nasilja, prek reševanja njenih socialnih in materialnih pogojev bivanja. Naloge in vloga CSD-ja so navedene tudi (poleg ZPDN) v Pravilniku o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini [9]. Vsi organi so ob zaznavi nasilja v družini dolžni v 24 urah od seznanitve z okoliščinami obvestiti CSD. Po prejemu obvestila CSD izvede vse potrebno za zaščito žrtve in pomoči v okviru svojih pristojnosti; zbira informacije o ogroženosti žrtve od vseh organov, od katerih se pričakuje, da bi s takimi informacijami razpolagali; če pri zbiranju informacij ugotovi obstoj okoliščin, ki kažejo na storitve kaznivega dejanja ali to izhaja iz obvestila, CSD obvesti policijo in v roku petih dni je organu, ki je posredoval obvestilo o zaznavi nasilja, dolžan posredovati povratno informacijo o opravljenih začetnih aktivnostih. Vsaka žrtev nasilja si lahko izbere osebo – spremljevalca, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem in v postopkih, kjer je udeležen povzročitelj nasilja.Žrtev nasilja pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi, da je v postopku prisotna. Spremljevalec pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično podporo. 

CSD oblikuje načrt pomoči, če je za vzpostavitev varnega okolja žrtve potrebno dlje časa trajajoče ukrepanje oziroma je potrebnih več ukrepov pomoči in v drugih primerih, če oceni, da je to potrebno. Načrt pomoči se pripravi v okviru multidisciplinarnega tima, pri katerem je udeležbaza vse vabljene obvezna. Multidisciplinarni tim za obravnavanje nasilja v družini sestavlja skupina strokovnjakov z namenom zagotoviti celovito pomoč in zaščito posamezni žrtvi. Njegovo sestavo innačin dela določi minister, pristojen za družino. Načrt pomoči je usmerjen k vzpostavitvi varnega okolja, odpravi neposredne ogroženosti ter odpravi razlogov, ki so pripeljali do zlorabe moči v družini. ZPDN vsebuje tudi določbo, o pomoči povzročitelju nasilja. CSD ga lahko napoti v ustrezne socialnovarstvene, izobraževalne, psihosocialne ali zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije. 

Za pregled delovanja CSD v Sloveniji si bomo ogledali statistiko dela CSD Ljubljana-Bežigrad. V letu 2017 je CSD obravnaval 57 primerov nasilja v družini, več jih je bilo leta 2016, ko je obravnaval 67 primerov in leta 2015, ko je obravnaval 64 primerov. Največkrat so žrtve nasilja odrasli od 26. do 45. leta starosti. V večini primerov je povzročitelj žrtvin partner. Obliki nasilja, ki prevladujeta, sta predvsem fizično in psihično nasilje. Pri tem je treba poudariti, da gre pri nasilju, ki ga doživljajo posamezne žrtve največkrat za prepletanje različnih oblik - ob fizičnem nasilju je vedno prisotno tudi psihično, spolno nasilje pa vsebuje še elemente psihičnega in fizičnega nasilja. 

3. Delo sodišča

V členu 22 ZPDN je določeno, da je za sojenje v zadevah o nasilju v družini pristojno okrožno sodišče. Zaradi domneve nedolžnosti govorimo o kazenskopravni krivdi posameznika šele, ko je ugotovljena s pravnomočno obsodbo. Domnevo nedolžnosti razumemo kot procesno domnevo, ki ima tri procesne posledice: dokazno breme je na državnem tožilcu in ne na obdolžencu: obdolžencu ni treba storiti ničesar v svojo obrambo; tožilec nosi dokazno tveganje[10] ; v dvomu mora sodišče obdolženca oprostiti[11]

Če državni tožilec oceni, da za obtožbo potrebuje več dokazov, zahteva uvedbo preiskave. Na ta način se pridobijo dodatni dokazi za delo sodišča. Dokaze se pridobi na način, da sta zaslišana tako žrtev kot povzročitelj nasilja. Če žrtev pred povzročiteljem nasilja zaradi strahu ne more govoriti, se ga odstrani iz zaslišanja. Če sta stranki še vedno poročeni ali živita skupaj v zunajzakonski skupnosti ima žrtev v postopku status privilegirane priče, kar pomeni, da je po Zakonu o kazenskem postopku[12] oproščena pričanja. Tožilec bo v tem primeru težko zbral dokaze, ki bi potrjevali sum kaznivega dejanja, zato je dobro, da žrtev pove vse o doživljanju nasilja. Žrtev lahko predlaga preiskovalnemu sodniku ter policiji naj se opravijo preiskovalna dejanja[13], lahko predlaga tudi ostale dokaze, ki so relevantni za primer. Po končani preiskavi pošlje preiskovalni sodnik spis državnemu tožilcu. Ta najpozneje v štirih mesecih vloži obtožnico na sodišče, predlaga dopolnitev preiskave ali izjavi, da odstopa od pregona. Če med preiskavo pride do nepravilnosti ali zavlačevanja postopka, se žrtev lahko pritoži pri predsedniku sodišča. 

Tudi sodišče ima pristojnost izreči ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Ukrep je izrečen v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, ki ne predvideva prepovedi nadlegovanja oziroma komuniciranja po komunikacijskih sredstvih, kot jo vsebuje prepoved približevanja po Zakonu in nalogah o pooblastilih policije in prepoved zaradi nasilnih dejanj po ZPND. Ukrep odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilstva pred vložitvijo obtožnice. Ukrep traja največ mesec dni od dneva, ko je začel veljati, lahko pa se podaljša še za največ dva meseca. Če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let (posilstvo), se ukrep sme podaljšati še za tri mesece. Sodišče lahko odredi ukrep, tudi po vložitvi obtožnice, za največ dve leti. 

Ko je obtožnica vložena, sodišče razpiše predobravnalni narok, kjer se obtoženec izjavi o krivdi. Od njegovega (ne)priznanja krivde je odvisen nadaljnji potek kazenskega postopka. Če obtoženec krivdo prizna in njegovo priznanje izpolnjuje zakonske pogoje, sodišče praviloma takoj izvede narok za izrek kazenske sankcije. Če pa ne prizna krivde ali se o krivdi noče izjaviti, se kazenski postopek nadaljuje z glavno obravnavo, kjer poteka zasliševanje strank. Sodišče nato izreče sodbo, v kateri lahko obdolženca spozna za krivega, obtožbo zavrne ali ga oprosti. 

ZAKLJUČEK

Vsak začetek je težak…, je pregovor, ki še kako drži. Ljudje težko spremenimo svoje navade, zamenjamo okolje, začnemo znova, saj ne vemo, kaj nam bodo te spremembe prinesle. To velja za vse ljudi, še posebej pa je odločitev za spremembo težka za ženske z izkušnjo nasilja. V odnosu, v katerem doživljajo nasilje, so v podrejenem položaju, povzročitelji nasilja jih prepričujejo, da so ničvredne, da brez njih ne morejo preživeti, da drugega partnerja ne bodo dobile. Postopoma začnejo res verjeti, da same ne bodo zmogle. Pomembno je, da si žrtve nasilja poiščejo pomoč pri osebah, ki jo bodo podpirale in spodbujale ter nudile čustveno podporo. S tem, ko se žrtev odloči končati odnos, v katerem trpi, se odloči za življenje, v katerem bo deležna spoštovanja, katerega si zasluži. 


Pripravila: Janja Motaln, študentka 3. letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru


[1] Uradni list RS, št. 16/08, 68/16 in 54/17 – ZSV-H 

[2] Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr. in 10/17 

[3] 61. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije

[4] Uradni list RS, št. 49/14

[5] VSK sklep I Cp 363/2015: Zakon (ZPND) določa izrek časovno omejenih ukrepov le v primeru, če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika in v primeru, ko je povzročitelj nasilja izključni lastnik stanovanja ali ima to stanovanje v solasti ali skupni lasti z neko drugo osebo.

[6] VSL sklep IV Cp 389/2016

[7] VSL sklep II Cp 472/2009

[8] Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 15/14 – odl. US in 19/15

[9] Uradni list RS, št. 31/09 in 42/17 

[10] Če ne uspe dokazati krivdo obdolženca, velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari: ne bis in idem

[11]In dubio pro reo

[12] Uradni list RS, št. 32/12 

[13] Preiskovalna dejanja so hišna preiskava, osebna preiskava, zaseg predmetov, zaslišanje obdolženca, zaslišanje prič, ogled in sodna rekonstrukcija ter izvedenstvo

Zanimivo /povezane novice

bully tarča mobing
19.03.2019

Kaj je mobing?

Izkušnja trpinčenja je ena najbolj dramatičnih izkušenj v življenju človeka.