Kaj je mobing?

"Izkušnja trpinčenja je ena najbolj dramatičnih izkušenj v življenju človeka, predvsem gre za ponižanje, ki ga ni mogoče pozabiti ali racionalizirati. Odvzem dostojanstva boli še veliko let in po mojih izkušnjah ga žrtev ne pozabi celo življenje,". To je izjava le ene od nešteto žrtev, ki vsakodnevno doživljajo trpinčenje na delovnem mestu oz. mobing. Pred tovrstnim nasiljem danes ni varen nihče, pojavi se lahko v kateri koli organizaciji, poleg tega pa je lahko tudi povzročitelj praktično kdor koli. Številni ljudje po vsem svetu se zjutraj odpravijo v službo, kot bi odhajali v bitko. Zaradi čustvenega nasilja zasovražijo službo in delo, ki so ga nekoč imeli radi, postopoma postajajo obupani in depresivni ter pogosto resno zbolijo. Nekateri dajo odpoved, drugi vztrajajo in iščejo rešitev iz začaranega kroga psihičnega nadlegovanja. Kaj sploh je mobing, kdo so žrtve in kako postopati v takšnem primeru? 

Kaj je mobing?

Za psihično nasilje na delovnem mestu, ki ga tuji avtorji imenujejo bullying ali mobbing, (bullying = tiranizirati; to mob = napasti, lotiti se koga, planiti na….) uporabljajo nekateri slovenski avtorji tudi izraz šikaniranje (šikaniranje = namerno povzročati nevšečnost, neprijetnost), v slovenskem prostoru pa se je v drugi polovici leta 2007 s sprejeto zakonodajo o delovnih razmerjih uveljavil izraz nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu. Zakon o delovnih razmerjih[1] definira trpinčenje na delovnem mestu kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten dogodek ali dva takšna dogodka namreč ne moreta predstavljati trpinčenja na delovnem mestu[2]. Gre torej za sovražno in neetično komunikacijo, katere cilj je osamitev žrtve, škodovanje njenemu ugledu in ter posledično izgon iz delovnega mesta. Največkrat gre za verbalno, psihično in čustveno nasilje ter škodovanje kariernemu razvoju, včasih pa trpinčenje preraste celo v spolno nadlegovanje, grožnje s fizičnim obračunavanjem in povzročanje materialne škode žrtvi[3]. 

Sodišče je naslednji primer označila kot trpinčenje na delovnem mestu[4]. Tožnik je bil dodeljen na drugo delovno mesto (na blagajni), kjer mu je tožena stranka odredila, da ga vseskozi spremlja varnostnik. Tako ko je delal s strankami, kot tudi ko je odšel na malico ali na stranišče. To dejanje je bil povsem neprimeren in pretiran poseg v tožnikovo osebno sfero, v njegovo osebno integriteto in dostojanstvo, ki s strani tožnika ni bil z ničemer izzvan. Tako je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. 

Švedski psiholog Heinz Leymann je razvil besedo mobing. Pri svojem delu je namreč zaznal, da se trpinčenju sodelavca ali sodelavke pogosto pridruži večja skupina zaposlenih, ki namerno ter kontinuirano usmerja sovražnost zoper sodelavca ali sodelavko s ciljem izničenja njenega dostojanstva ter odstranitve z delovnega mesta. Definicija zahteva izpolnjenost dveh pogojev: pogostost (statistična definicija: vsaj enkrat tedensko) in pojavnost skozi daljše časovno obdobje (statistična definicija: vsaj šest mesecev). Kot pojavne oblike trpinčenja Leymann opredeljuje 45 ravnanj, ki jih deli na pet različnih kategorij:

1. Ravnanja, ki vplivajo na samoizražanje in na način komunikacije: nadrejena oseba žrtvi omejuje možnost, da bi se izražala, nenehno prekinja govor žrtve, kričanje na žrtev in zmerjanje;
2. Omejevanje in preprečevanje žrtvinih družabnih stikov: z žrtvijo nihče več ne govori, premestitev na drugo delovno mesto, ki je ločeno od ostalih;
3. Krnitev žrtvinega ugleda: blatenje žrtve za njenim hrbtom, kroženje neutemeljenih govoric, posmehovanje;
4. Napadi na kakovost žrtvinega poklicnega in življenjskega položaja: za žrtev ni posebnih nalog, odvzamejo ji zadolžitve, žrtev dobiva nepomembne naloge ali naloge, ki vplivajo na njeno samozavest. Odvzem delovnih nalog zaradi boljšega in kvalitetnejšega dela pa ne pomeni trpinčenje na delovnem mestu[5];
5. Neposredni napadi na zdravje osebe: žrtev je prisiljena opravljati fizično naporno delo, grožnje s fizičnim nasilje, odkrito spolno nadlegovanje[6].

Kaj ni mobing?

Mobing je v Sloveniji v zadnjih letih postal zelo moderen izraz, posledica tega pa je, da se uporablja nestrokovno in velikokrat za opisovanje pojavov, ki jih ne štejemo med mobing. Najbolj razširjen napačen stereotip je, da se skuša s pojavom mobing enačiti konflikt. Vsak konflikt ali prepir med sodelavci, med podrejenimi in nadrejenim še ne pomeni mobinga. Res pa je, da lahko nerazrešeni konflikti postanejo vzrok za nastanek mobinga in od tod morebiti izvira napačno razumevanje[7]. Tako je tudi višje delovno in socialno sodišče odločilo[8], da opozarjanje tožnice na napake, storjene pri delu, ni mobing. Opozarjanje na napake in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za mobing, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavci. Razne neprimerne izjave, ki so izrečene na abstraktni ravni, tudi ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu[9].

Vrste mobinga

Poznamo horizontalni ter vertikalni. V horizontalni mobing spadajo situacije, v katerih se izvaja mobing med zaposlenimi, sodelavci, ki so na istem hierarhičnem položaju, torej znotraj iste intenzitete moči in vlog. Osebna ogroženost, ljubosumje, nezdravi karierizem, zavist lahko pri posamezniku vzbudijo željo, da bi nekoga odstranili iz organizacije. Pogosto je v ozadju tudi lažno prepričanje, da bo njegova odstranitev vodila k napredku drugega v karieri. 

V vertikalni mobing spadajo situacije, v katerih se mobing izvaja na vertikalni lestvici od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor. Na primer, nadrejeni izvaja mobing nad podrejenim sodelavcem, nadrejeni izvaja mobing nad enim sodelavcem, nato nad drugim, dokler ne uniči vse skupine (»bossing«), možen je pa tudi obrnjen vertikalni mobing, ko skupina sodelavcev izvaja mobing nad nadrejenim (»staffing«).

Lahko omenimo še eno obliko, ki obstaja praktično v teoriji, to je zunanji mobing. Pogostejši je v poklicih, v katerih imajo zaposleni večkratne stike z istimi partnerji, strankami in dobavitelji, kjer napadalec prihaja od zunaj[10]. 

Kdo so vršilci nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu ?

Največkrat trpinči nadrejena oseba, ki s tem zlorabi svojo položajno moč, poznamo pa tudi trpinčenje med hierarhično enakimi sodelavci in ko skupina podrejenih trpinči vodjo. Slednja je najmanj pogosta.

Iz raziskav je razvidno, kakšne naj bi bile tipične značilnosti napadalca. To so osebe, ki jih je strah, ki se čutijo nesposobne in tako skušajo prikriti lastno nesposobnost z napadi in obtoževanjem drugih. Napadalci naj bi imeli višji inteligenčni količnik, saj je to načrtovana dejavnost. Bolj kot se pomikamo proti miselno nezahtevnim panogam, manj je opaziti pojavov mobinga. Med napadalce sodijo tudi osebe, ki imajo nerazrešene odnose in rešujejo situacijo s psihičnim nasiljem, osebe, ki ne znajo naravnost povedati kaj jih moti, osebe, ki uživajo v sovraštvu. Pogosto je prisoten strah, da bi izgubili avtoriteto in moč v podjetju ali, da bi izgubili ugled med sodelavci in nadrejenimi. 

Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma zakonito, samo po sebi ne zadostuje. Bistveno je torej, da sodišče ne sme presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, da ne more predstavljati trpinčenja, saj posamezen dogodek ali ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj[11]. 

Kdo so tarče trpinčenja na delovnem mestu? 

Posledično lahko sklepamo, da so žrtve največkrat podrejeni. Žrtve mobinga po navadi ne ugotovijo takoj, kaj se v resnici dogaja. Najprej poskušajo dokazovati, da delajo dobro, in se še bolj trudijo, da bi tako preprečile nadaljnje napade. Ker to najpogosteje ne pomaga, nastopi začetno samoobtoževanje: misli, da je sama kriva za takšen odnos. Ob tem nastopijo tudi očitni znaki povečane vznemirjenosti in anksioznosti. Nato nastopi osamljenost - žrtvi je nerodno, počuti se osramočeno, nastopijo lahko tudi depresivna obolenja. Zadnji odziv žrtve je osebno razvrednotenje, ki se pojavi kot simptom prave depresije z vsemi bolezenskimi znaki. Žrtev nenehno preplavljajo črne misli in črni scenariji, da ni kos tej situaciji, da je nesposobna in ničvredna. Posledica mobinga kot popolnega razvrednotenja osebnosti so izjemno hude. Lahko se kažejo kot potrtost in obup, preutrujenost, občutek izčrpanosti, izguba volje do dela, nespečnost, nočne more, napadi joka, motnje hranjenja, agresivnost, samomorilska vedenja, … 

Mobinga ne čuti le žrtev, temveč tudi sodelavci. Posledice pri sodelavcih se lahko kažejo v obliki občutka krivde, ker niso mogli ali si niso upali pomagati žrtvi, imajo strah pred posledicami, če bi žrtvi pomagali, predvsem pa prevladuje strah pred tem, da bi tudi sami postali žrtve mobinga. Sodelavci pogosto zmanjšajo intenzivnost aktivnosti v delovnih timih in predvsem svojo socialno vpletenost v tim in v organizacijo, kar pripelje do počasnega razpadanja delovnih struktur[12].

Razširjenost trpinčenja na delovnem mestu v Sloveniji

Raziskava, ki jo je Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa opravil spomladi 2008, je pokazala, da je bilo v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo vsaj občasno izpostavljenih trpinčenju na delovnem mestu 10,4% vprašanih, 1,5% pa je trpinčenje doživljalo dnevno ali večkrat tedensko. Raziskava je tudi pokazala, da so ženske precej pogosteje žrtve kot moški: mobing je doživelo 62,8% vprašanih žensk in 37,2% moških. Med žrtvami se večkrat znajdejo tudi tisti, ki po kakršnihkoli značilnostih izstopajo. Na primer moški v pretežno ženskih delovnih sredinah ali obratno, delavci, ki svoje obveznosti izvajajo pretirano natančno, ljudje drugačne veroizpovedi, nacionalnosti in rase. Tudi tisti z negativno samopodobo in slabo razviti socialnimi kompetencami.

Najbolj ranljivi so bili zaposleni v predelovalni dejavnosti, sledijo dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter finančno posredništvo ter javna uprava.Rezultati raziskave kažejo, da so najpogostejši povzročitelji nadrejeni, sledijo sodelavci, na zadnjem mestu pa so podrejeni[13].

Če primerjamo države sveta ugotovimo, da je mobing najbolj prisoten v ZDA, kjer je žrtev že vsak četrti zaposleni, na zadnjem mestu pa sta Italija in Portugalska, kjer je delež zaposlenih, pod pritiskom mobinga, 4%[14]. 

Kaj storiti?

V predpisih o delovnih razmerjih je trpinčenje opredeljeno kot posebna oblika kršitev človekovega dostojanstva, ki je sicer ena od temeljnih človekovih pravic po Ustavi Republike Slovenije. 

Pomembno je, da se žrtev s problemom sooča razumno. Nasilje ne bo minilo samo od sebe, zato je nujno čimprejšnje ukrepanje. Mobing je težko odkriti, zaradi česar je potrebno omeniti, da je potrebno vsak sum mobinga zabeležiti, v primeru kakršnihkoli nenadnih/novih zdravstvenih težav pa tudi zaupati osebnemu zdravniku ali psihologu težave na delovnem mestu.

Zdravniška dokumentacija je ena izmed ključnih za (posredno) dokazovanje mobinga. Drug način dokazovanja je s pomočjo prič in listin, vendar pa je z omenjenimi pogosto v primeru mobinga težava, saj se priče (sodelavci) bojijo povračilnih ukrepov v obliki mobinga nad njimi[15]. Vodenje dnevnika o mobingu pomaga zanesljivo prepoznati, ali se res izvaja proces mobinga ali pa gre za občasne vzorce komuniciranja v organizaciji. Kot je že razvidno iz definicije, so za mobing značilna načrtna in večkratna dejanja ene ali več oseb nad drugo osebo. Pomembno je, da začne posameznik pisati čim prej in si zapiše podatke o datumu in uri mobinga, opis in vrsta dejanja, kdo je bil napadalec in kje se je dogajalo, prisotni ob in po dogodku ter odziv ob dogodku[16]. V skladu z ZDR-1 je dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, na strani tožene stranke[17].

Po ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev[18]. Če delodajalec delavcu tega ni zagotavljal, je to eden od razlogov za izredno odpoved delavca. Tako je tudi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka[19].

Žrtve mobinga si lahko varnost zagotovijo po pravni poti. Uveljavljajo lahko pravico do odškodnine, in to zaradi škode, ki so jo utrpele v materialnem in nematerialnem smislu. Obstajata dve pravni poti: s tožbo zahtevati odškodnino za pretrpljene posledice ali sprožiti kazenski pregon zoper storilca kaznivega dejanja. 

Prvi postopek je civilnopravdni postopek, ko žrtev mobinga vloži tožbo z odškodninskim zahtevkom pri pristojnem sodišču. V tem primeru tožnik terja povrnitev škode, ki mu je bila s takim neupravičenim dejanjem povzročena. V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi ne zagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, ki jih je utrpel delavec[20]. 

Kazenski zakonik določa, da kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let. Če je izkazana hujša posledica-psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega- je predpisana zaporna kazen treh let. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče uradno preganjati. Trpinčenje na delovnem mestu se lahko pojavi v štirih oblikah, kot je razvidno iz definicije v KZ-1, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Naklep ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, ugotoviti pa je treba, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca[21]. Prijavitelj poda kazensko ovadbo na policijski postaji. Pri tem mora navesti kraj, čas, intenzivnost ravnanj ter osebo, ki jih navaja. Navede naj tudi posledice, ki jih je utrpel zaradi takih ravnanj, morebitne bolniške odsotnosti, ki so povezane s tem ter predloži dokazila. Pomembno je tudi, da se navede morebitne priče. Ob predpostavki, da gre za kaznivo dejanje, tožilstvo pri pristojnem sodišču vloži obtožni predlog. Če pride do kazenskega postopka, se ta začne z zagovorom obdolženca, nato pa sodišče zasliši oškodovanca in priče. Sodišče bo oškodovanca napotilo na pot pravde. Stvarno pristojna sodišča v kazenskem postopku so okrajna sodišča. Pomembno je tudi, da vsako trpinčenje na delovnem mestu še ne pomeni kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje obstaja, če storilec s svojim ravnanjem uresniči znake kaznivega dejanja, če ravna naklepno in če je med ravnanjem in prepovedano posledico vzpostavljena vzročno-posledična povezava[22]. 

Za zaključek lahko sklepamo, da je trpinčenje na delovnem mestu zelo velik problem v današnji družbi. Številke v raziskavah seveda niso točne, saj marsikdo mobinga ne prijavi. Delavci se s tem sprijaznijo, menijo, da to spada v delovni proces in da so dolžni potrpeti. Vendar se vsi moramo zavedati, da temu ni tako in vsekakor ne smemo sprejeti takšno vrsto nasilja in delati v nezdravem okolju. Mobing vpliva na naše zdravje bolj kot si predstavljamo in za zdravje je treba poskrbeti.

LITERATURA IN VIRI

• Doroteja Lešnik Magnaioni: Opredelitev trpinčenja/mobinga na delovnem mestu. Dostopno na:https://www.mojazaposlitev.si/kariera/mobing-na-delovnem-mestu/opredelitev-trpincenja-/-mobinga-na-delovnem-mestu/ (16.12.2018)
• Odvetniška družba Ježek & Snoj: Mobing & šikaniranje na delovnem mestu. Dostopno na: http://op.si/pravna-podrocja/mobing-sikaniranje-delavca (16.12.2018) 
• Robnik, S. in Milakovič, I., 2008. Trpinčenje na delovnem mestu. Ljubljana, Sindikat bančništva Slovenije 
• Brečko, D., 2010. Recite mobingu ne: Obladovanje psihičnega in čustvenega nasilja. Ljubljana, Planet GV
• Česen, T., et. al., 2009. Mobing, trpinčenje, šikaniranje …: Nekaj usmeritev za pogum pri ohranjanju dostojanstva. Ljubljana, Pogum- društvo za dostojanstvo pri delu

Pripravila:
Janja Motaln, študentka 3. letnika prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru

[1] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US 

[2] VDSS sodba Pdp 144/2014

[3] Magnaioni, dostopno na: https://www.mojazaposlitev.si/kariera/mobing-na-delovnem-mestu/opredelitev-trpincenja-/-mobinga-na-delovnem-mestu/

[4] VDSS sodba Pdp 810/2012

[5] VDSS sodba Pdp 1139/2013

[6] Milanovič in Robnik, 2008, pp. 8-9

[7] Brečko, 2010, pp. 21-22

[8] VDSS sodba Pdp 215/2014 

[9] VDSS sodba Pdp 23/2018

[10] Brečko, 2010, pp. 49-50

[11] VDSS Sklep Pdp 993/2016 

[12] Brečko,2010, pp. 55-59

[13] Česen, et. al., 2009, pp. 11-13

[14] Brečko, 2010, pp. 23-24

[15] Ježek & Snoj, dostopno na: http://op.si/pravna-podrocja/mobing-sikaniranje-delavca

[16] Brečko, 2010, pp. 64-65

[17] VDSS sodba Pdp 895/2013 

[18] ZDR-1, 47. člen 

[19] ZDR-1, 111. člen 

[20] VDSS sodba Pdp 597/2016

[21] VSRS sklep VIII Ips 48/2015 

[22] Česen, et. al., 2009, pp. 25-27