Je študij še vedno pot k zaposlitvi?
Morda se še kdo spomni, ko so nas starši, stari starši, strici in tete pred leti, še kot osnovnošolce spodbujali k učenju, doseganju visokih ocen in tako dalje. Učite se, zato da ne boste končali kot pomivalci oken, posode ali česa tretjega. Ko smo odrasli, smo spoznali, da je danes marsikdo lahko zelo vesel, da lahko pomiva posodo ali okna ter na koncu meseca računa na plačo.
Morda nam starši res niso tega rekli dobesedno, ne nazadnje je vsak poklic in vsako delo častno, a dejstvo je, da je bila in je še vedno tendenca družbe takšna – po osnovi šoli vpis na srednjo, če se le da na gimnazijo, zatem pa nujno na fakulteto. Da bomo le na koncu v poklicu čim več zaslužili, da nam ne bo treba dosti delati…
Žal se za vse več mladih na trgu dela uresničuje predvsem tisto zadnje – delajo res ne, ker dela pač ni. Razmere na trgu dela so milo rečeno surove. Tu poteka boj za obstanek oziroma boj za službe. V tem boju so (smo, bomo) vsi, od najnižje do najvišje izobraženih, od tistih z nedokončano osnovno šolo do doktorjev znanosti. Res, izobrazba v tem smislu ni več merilo.
Zato se je treba znajti, biti aktiven in ne pasiven iskalec zaposlitve. In to, če se le da, že v času študija, ne pa čakati na diplomo, se nato prijaviti na Zavod in čakati doma na kavču. To zmore vsak.
Diploma, s katero smo zaključili izobrazbo, je sama po sebi še vedno le kos papirja. Resda pa velikokrat delodajalcu nimamo kaj drugega za ponuditi. Mnogih izkušenj, ur, dni, mesecev, let dela, ki smo jih opravili preko študentskega servisa, država formalno ne priznava.
K sreči danes v ospredje vse bolj prihaja pomen neformalnih delovnih izkušenj in neformalno pridobljene izobrazbe. Delodajalec, če je ta le malo razgledan in zna ceniti dobrega in produktivnega delavca, danes dokazano ne gleda več le na golo izobrazbo. Mnoge zanima, kaj vse smo študenti v preteklosti delali, kakšne so naše izkušnje, kje in v čem smo se še izobrazili – smo se že izkazali v timskem delu, delu na projektih, se znamo prijavljati na razpise, imamo morda administrativne izkušnje, izkušnje pri delu z računalnikom, itd. Delodajalec mora znati ceniti aktivnega iskalca zaposlitve, takega s čim bolj pestro zgodovino. J
V veliko pomoč pri beleženju neformalnih izkušenj nam je danes lahko sistem NEFIKS – orodje za beleženje neformalno pridobljenega znanja. V sistem NEFIKS, ki deluje kot indeks (kot knjižica ali zgolj v elektronski obliki), lahko ob potrdilu delodajalca ali katerekoli organizacije vpišemo naše neformalno pridobljeno znanje. Bodisi je to bilo pridobljeno preko študentskega, prostovoljnega ali kateregakoli drugega dela, pri katerem nimamo drugih potrdil ali dokazov, da smo ga opravljali. Sistem se vse bolj uveljavlja in je tudi formalno priznan s strani Urada RS za mladino, torej ne gre za izmišljotino neke nepoznane organizacije. Več o tem si lahko preberete na www.nefiks.si.
Sicer pa vam bo prazen indeks NEFIKS koristil toliko kot knjiga z lepimi platnicami in praznimi, nepopisanimi stranmi. Ključna je vsebina in brez aktivnosti in dejavnosti že za časa šolanja ali študija, bomo še vedno lahko zrli le v nepopisan list papirja.
Marko Pavlič,
predsednik ŠOUP
