Vedno se primerjam z boljšimi od sebe

Drugi iz niza javnih intervjujev z uspešnejšimi športniki slovenske Istre se je odvil v torek, 20. novembra 2018. Tokrat smo v prostorih Študentskega centra UP gostili mladega jadralca in kajterja Tonija Vodiška, evropskega in svetovnega mladinskega prvaka, ki je prejšnji mesec z Olimpijskih iger mladih v Argentini domov prinesel srebrno medaljo.

Z jadranjem se je danes osemnajstletni Toni začel ukvarjati pri šestih letih, navdušenje do kajtanja pa je podedoval od očeta Rajka, nekoč tudi kajterja, ki je moral zaradi poškodbe hrbta leta 2012 opustiti tekmovalni šport. Opremo je tedaj ponudil sinu in pravzaprav se je s tem začela skupna uspešna športna zgodba, saj je na sinovo željo prav oče postal njegov trener.

Sicer je Toni med pogovorom dokazal, da za svoja leta razmišlja zelo zrelo. Zaradi neprestanih tekmovanj širom sveta pa Toni šolo (srednjo ekonomsko) opravlja preko spleta. Ko je doma, dela v očetovem hotelu, opravlja šolske obveznosti, ves preostali čas pa posveti fizičnim in mentalnim pripravam na tekme. Toni na vodi letno preživi le slabo tretjino leta, saj pri vadbi in tudi tekmovalnih nastopih daje prednost kakovosti opravljenega dela, ne pa količini. »Treningi ne smejo biti preobsežni, morajo pa biti vrhunsko oddelani. Prav tako je pomembno, da na tekmo ne greš zmagat, ampak jo izvesti kot vajo brez napak,« nam je zaupal Tonijev oče, ki je tudi sodeloval kot gost v pogovoru, in pojasnil: »Želja po poziciji, po stopničkah, to je minus, ki omejuje.«

Med intervjujem pa je nekatere najbolj presenetilo, da Toni medaljam ne pripisuje prevelike vrednosti. »Največ mi na tekmah pomeni družba sotekmovalcev, saj grem na tja v prvi vrsti uživat,« je odgovoril, ko smo ga vprašali, katera medalja mu pomeni največ. »Se pa vedno primerjam z boljšimi od sebe. In če osvojim srebro, to zame pomeni, da sem slab. Kar pa me veseli, saj se potem lahko izboljšam,« je razmišljanje zaključil Toni Vodišek

Sicer je bil pogovor v prostorih Študentskega centra UP izčrpen in podroben, prisotni pa so se lahko na lastne oči prepričali, da se Toni na svoji športni poti pelje v pravo smer. Slišati pa je bilo moč tudi željo, da bi se na olimpijskih igrah leta 2024 Toni podal po zlato odličje. Že to, da ima nekdo pogum kaj takega reči šest let vnaprej, kaže na vrhunsko odločnost. Mi pa bomo seveda ves ta čas stiskali pesti za Tonija.

Pripravila: Ana Podgajski