Študenti in sindikati proti uvedbi študija na daljavo

Pedagoški proces v fizičnem prostoru je izjemno pomemben za kakovost študija in za izgradnjo socialne mreže med vrstniki v stroki. Dolgotrajno omejevanje socialnih stikov med študijem na daljavo je povzročilo tudi velik porast psihosocialnih stisk med študentkami in študenti in te imajo nanjo večje negativne posledice kot sama bolezen COVID-19. Zato smo vodstva univerz, ŠOS in sindikati že poleti pozvali vlado, naj za visoko šolstvo predpiše pogoje PCT, zaposlene in študente pa smo večkrat pozvali k cepljenju in skeptikom ponudili strokovne odgovore na njihova vprašanja. Rezultat tega je najvišja precepljenost zaposlenih na univerzah najvišja med vsemi dejavnostmi v državi in na UL verjetno dosega okrog 95 %, močno nadpovprečna pa je po rezultatih ankete tudi precepljenost študentov. Visokošolski zavodi se zavedajo pomena doslednega uveljavljanja pogojev PCT, zato na vseh vhodih v stavbe fakultet in akademij strogo preverjajo PCT statuse vstopajočih, kar žal precej manj velja za manjše ponudnike storitev, kot so trgovine, gostinski lokali ali izvajalci javnega potniškega prometa. Študentom, ki niso cepljeni ali prebolevniki, visokošolski zavodi zagotavljajo pogoje za izvajanje samotestiranja v prostorih zavoda.

Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sta na sestankih pred pričetkom študijskega leta kot edini način zaostrovanja ukrepov v visokem šolstvu predstavila skrajševanje periode samotestiranja, če se bo epidemija zaostrovala. Trenutno je še vedno predpisano, naj se samotestiranje izvaja enkrat tedensko. Če NIJZ ugotavlja, da to ne zadošča več, naj vladi predlaga pogostejše samotestiranje, ki bo omogočalo tako varno obiskovanje predavanj in vaj, kot tudi varno druženje, ne pa da zagovarja selektivni »lockdown« samo za visoko šolstvo. Ta bi oškodoval tudi veliko večino študentov, ki so se cepili. Poleg tega bi študentje še vedno lahko obiskovali gostilne, trgovine, kinodvorane itd., le na fakultete ne bi smeli hoditi. Jasno je, da bi bilo selektivno zaprtje zgolj visokega šolstva še en nesorazmeren in nedomišljen vladni ukrep, ki bi povzročil še več nezadovoljstva in nezaupanja v družbi.

Prav bi bilo tudi, da direktor NIJZ, Milan Krek, dr. med., premisli, ali je naredil vse za ustrezno okrepitev epidemiološke službe NIJZ v tem valu epidemije. Pedagogi v visokem šolstvu delajo sezname prisotnih študentk in študentov na začetku vsakega predavanja ali vaj. Če se zatem izkaže, da je bil v predavalnici ali laboratoriju kdo okužen, fakulteta pošlje seznam udeležencev in njihovih kontaktov na NIJZ, da bi ta izdal karantenske odločbe tistim, ki so imeli rizičen stik in niso cepljeni ali prebolevniki. Visokošolski zavodi sami pač nimajo pristojnosti za odrejanje karantene. Vendar žal ugotavljamo, da se po takem obvestilu ne zgodi nič. Sprašujemo se, ali je epidemiološka služba NIJZ spet kolapsirala tako kot lani ob tem času in ji direktor NIJZ tudi letos ni priskrbel kadrovskih okrepitev, da bi lahko tudi med visokim valom epidemije sledila okužbam in ažurno izdajala karantenske odločbe. Sprašujemo se tudi, ali NIJZ ažurno izdaja karantenske odločbe zaposlenim, če jih študentom ne. Če zaposleni nima izdanega bolniškega staleža ali karantenske odločbe, nima podlage, da bi po rizičnem stiku smel ostati doma (razen če koristi letni dopust, ki pa služi nečemu drugemu), zato mora hoditi v službo in tam potencialno širi okužbo med sodelavci. To je bil pred enim letom eden glavnih generatorjev dolgega drugega vala. Preden direktor NIJZ krivi za sedanji val epidemije ravno študentsko življenje, naj premisli, kaj lahko izboljša v izvajanju nalog NIJZ in v veljavnih epidemioloških pravilih, da bodo vse dejavnosti potekale čim bolj varno.