Ponovitev razpisa logična – kako naprej?

Na Dijaški (DOS) in Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) pozdravljamo odločitev ministrstva (MDDSZEM), da razveljavi in ponovi razpis za dodelitev štipendij za deficitarne poklice po tem, ko na dan objave obrazcev ti niso bili dostopni na spletu in so tako kandidate postavili v neenak položaj. Ker je problematičen tudi način podeljevanja, se sprašujemo, kaj bo prinesel nov razpis.

Sicer pa, še z dodatno potrditvijo, da gre za programe, za katere vlada zanimanje – o čemer je pričal tudi velik naval ob prijavi za štipendije – znova poudarjamo, da se nam tak način štipendiranja ne zdi ustrezna dolgoročna rešitev vprašanj zaposljivosti mladih in potreb trga dela. Prav tako pojasnjujemo, zakaj razpis sploh ne dosega niti navideznega namena.

Neenak položaj prijaviteljev

Na DOS in ŠOS smo v ponedeljek, ko se je »sesula« spletna stran Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije (Sklad) takoj opozorili na neenak položaj prijaviteljev na razpis za štipendije glede na (ne)zmožnost dostopa do obrazca . S tem so bila kršena tudi razpisna pravila, ki so jasno določala, kje bo dokumentacija dostopna. V prednosti so bili dijaki iz Ljubljane oz. tisti, ki so se lahko osebno odpravili na Sklad ter tam prevzeli obrazce in oddali vlogo.

Zaradi očitnega kaosa pri izvedbi razpisa je od izvajalca – Sklada – MDDSZEM takoj zahtevalo pojasnila, kar sicer pozdravljamo, smo pa nekoliko presenečeni, da tudi ministrstvo situacije ni predvidelo, saj je samo sodelovalo pri razpisu. Menimo, da je tako odgovornost treba iskati tudi tam, pri osebah, odgovornih za področje štipendiranja.

Sami smo med tem že zahtevali sejo nadzornega sveta Sklada, kjer imamo predstavnika.

V kolikor se razpis ponovi, določeni problemi še vedno ostanejo, sploh, če se bodo štipendije podeljevale po enakem principu – hitrejšega prijavitelja; glede na zakon pa novi pogoji ne morejo biti določeni kar s samim razpisom. Ker je dijake ponedeljkova situacija »naučila« naj predvidevajo nepredvidljivo, lahko pričakujemo vrste dijakov pred Skladom, morda tudi nočno šotorjenje pred dnem, ko bodo prijave znova odprte.

ŠOS: Pootrebno je spremeniti zakon in politiko štipendiranja

Za optimalno rešitev problema bi bilo potrebno spremeniti zakon (ZŠtip-1), prav tako pa tudi samo politiko štipendiranja, saj – kot smo že opozorili na ŠOS – zgolj tehnične težave zagotovo niso edini problem štipendij za deficitarne poklice. Ob tako velikem navalu pa se sprašujemo tudi, ali v resnici sploh gre za deficitarne poklice oz. izobraževalne programe. Zanimivo je tudi, da v času razpisa za nekatere izmed »deficitarnih« poklicev sploh ni bilo objavljenih prostih delovnih mest na Zavodu RS za zaposlovanje, ki bi kazala na (nezapolnjeno) potrebo po kadrih. Problem eventualnega ne-odločanja za te poklice vidimo predvsem v dokaj mizernih plačah, kar mlade seveda demotivira za odločitev za tak poklic. Tako tukaj podajamo pobudo gospodarstvu, da z ustreznimi ukrepi mlade motivira za poklice, ki jih potrebuje – sem lahko gotovo prištejemo tudi možnost zagotavljanja kadrovskih štipendij.

Država za področje štipendiranja nima prave strategije

Ob tem znova opozarjamo tudi na zamude pri sprejemanju politike štipendiranja – ta bi morala biti sprejeta že do 1. 1. 2014 – torej je ministrstvo pri upoštevanju lastnih razpisov zamujalo leto in pol. Sprejeti politiki je sledila objava razpisa, ki pa je na več mestih nelogičen: vseeno je, za kateri poklic (izmed upoštevanih) se izobražuje kandidat, kar pomeni, da se podeljene štipendije ne bodo enakomerno razdelile med določenimi poklici; prav tako ni bila nikjer upoštevana npr. potreba posameznih regij po določenih poklicih. S tako razdelitvijo razpis morda sploh ne bo dosegel namena ... Prav tako je nelogično, da se spodbude za izobraževanje za nek poklic dodelijo po tem, ko se je posameznik za to izobraževanje že tako ali tako odločil – torej tudi dijakom višjih letnikov, novincem pa prav tako po tem, ko se že odločili za vpis na izbrano šolo oz. program (rok za vpis je bil maja, razpis za štipendije pa avgusta). Menimo, da taka delitev štipendij sploh ne dosega želenega učinka, ne spremeni ničesar in ne rešuje naslovljenih težav. Zaskrbljeno ugotavljamo, da država za področje štipendiranja nima prave strategije, kar se kaže tudi na drugih področjih.