Ministrica Setnikar Cankar slovensko izobraževanje brezciljno krmari v potop
V Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) zaskrbljeni ugotavljamo, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) nima izdelane strategije financiranja izobraževanja v Sloveniji. Predlagani ukrepi ne zasledujejo dolgoročnih strateških ciljev in niso usklajeni z deležniki v izobraževanju. Brez jasne strategije bo kakovost javnega izobraževanja strmo padla, kar se bo dolgoročno odražalo tudi na drugih področjih.
Ker kljub številnim pozivom zainteresirane javnosti še vedno nimamo točnih podatkov o predlagani višini in načinu financiranja posameznih ravni izobraževanja (s spremljajočimi dejavnostmi), usklajenih s socialnimi partnerji, pozivamo ministrico Setnikar Cankar, da vsem deležnikom v izobraževanju predstavi konkretne podatke o tem, koliko sredstev lahko pričakujejo za svoje delovanje oz. kje naj bi bili ključni prihranki ter da končno vzpostavi dialog z vsemi vključenimi skupinami. Prav tako bi od ministrice pričakovali doslednost pri predstavljanju ukrepov, ne pa zavajanja javnosti na način, da se ideja varčevanja vsakič, ko vzbudi upor v neki skupini, »preseli drugam«. Tako smo najprej slišali, da naj se v visokem šolstvu ne bi varčevalo, v zadnjih dneh pa, da naj bi prav to sprejelo del varčevalnega bremena, ki naj ne bi šlo na račun šolajočih učencev in dijakov.
Na ŠOS dajemo še poseben poudarek financiranju terciarnega izobraževanja – to mora biti zadostno, da bo omogočalo kakovostno izvedbo študijskih programov in dostopen študij študentom, ne glede na njihov socialni položaj. Ostro nasprotujemo prenašanju bremena varčevanja v izobraževanju na pleča študentov, v kakršnikoli obliki (plačevanje »nadstandarda«, šolnine, vavčerji). Menimo, da se mora vsaka odgovorna vlada zavedati, da je vlaganje v izobraževanje investicija v prihodnost.
V zadnjih dneh v (strokovni) javnosti odmeva razprava o financiranju zasebnega izobraževanja, ki ga poznamo na vseh ravneh izobraževanja, tudi v visokem šolstvu. Na ŠOS takemu izobraževanju ne nasprotujemo, sploh, če smiselno dopolnjuje mrežo javnega. Temeljni pogoj za njegovo sofinanciranje pa mora biti kakovost in to, da na račun zasebnega ne trpi mreža javnih institucij in akreditiranih, kakovostnih programov. Prav tako smo mnenja, da morajo biti sredstva, namenjena določenim institucijam sicer »strateškega pomena« (npr. Emuni univerza), ustrezno prerazporejena in da morajo tudi tovrstne institucije prevzeti nase breme varčevanja. Od Vlade, ki se je k ureditvi položaja javnega in zasebnega šolstva, zavezala tudi v koalicijskem sporazumu (nov visokošolski zakon naj bi »jasno opredelil razmerja med javnim in zasebnim izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti«), pričakujemo jasno strategijo in konkretne ukrepe.
ŠOS prav tako poziva MIZŠ, ki »v tajnosti« pripravlja nov visokošolski zakon, da še pred sprejetjem tega (saj naj bi bilo to predvidoma šele konec leta) pripravi zakonsko podlago za financiranje visokega šolstva. To mora biti urejeno sistemsko in omogočati stabilnost ter dolgoročno strateško načrtovanje visokošolskim zavodom, kar so očitno prepoznale tudi koalicijske partnerice, saj so v koalicijskem sporazumu med drugim zapisale, da bo nov zakon o visokem šolstvu »sistemsko uredil financiranje visokega šolstva«. S predlogom ureditve, ki je bil zajet v Uredbi o financiranju, pripravljeni v mandatu ministra Gregorja Golobiča, se na ŠOS načeloma strinjamo. Sistem financiranja naj obsega temeljni in pa variabilni del, s čimer se poleg stabilnega financiranja zavodom zagotovi tudi nagrada za kakovost in razvoj.
Študenti pričakujemo tudi izpolnitev obljube do »enkratne pravice do brezplačnega študija na 1. in 2. stopnji visokošolskega študija ter sofinanciranja študija na 3. stopnji, ko/če so izpolnjeni vpisni pogoji, za vsakega državljana RS in EU« (koalicijski sporazum), ne glede na socialni položaj, za vse študente, ki izpolnjujejo pogoje, možnost za prihranek pa vidimo v sistemski ureditvi t. i. fiktivnih vpisov, za katere se iz proračuna (vključno s socialnimi transferji) odlije kar nekaj sredstev. Želimo si tudi sistemske ureditve (so)financiranja doktorskega študija (3. bolonjska stopnja) na način, da bodo študenti vstopali v te študijske programe z vnaprej jasno določenimi pogoji financiranja. Glede na razlike v finančni zahtevnosti posameznih programov in posledično razlike v višinah šolnin doktorskega študija, pa bi si želeli, da bi bili doktorski študenti v enakem izhodiščnem položaju, saj so tako določeni študiji finančno manj dostopni, kar pomeni sistemsko reprodukcijo družbenih razlik.
Če si je aktualna Vlada RS v koalicijskem sporazumu za eno od prioritet zastavila tudi»Dvig kvalitete celotne javne izobraževalne vertikale ob ohranjanju brezplačnosti javnega izobraževanja« ter stabilno financiranje visokega šolstva oz. celo »Sistemsko in postopno do leta 2020 zagotoviti dvig obsega financiranja visokošolske javne službe na višino 2% BDP, kolikor znaša povprečje v državah članicah OECD«, je najmanj, kar lahko od nje pričakujemo to, da sledi lastnim ciljem in izpolni dane obljube.