Izobraževanje
četrtek, 26. februar 2015

Brez podpore stroke in socialnih partnerjev proti Modernemu Centru?

Včeraj je potekala prva seja Sveta RS za visoko šolstvo. Svet je strokovni posvetovalni organ Vladi RS pri sprejemanju predpisov, sestavljajo pa ga predstavniki strokovne javnosti in deležnikov v visokem šolstvu. Seje so se udeležili tudi predstavniki študentov, uvodoma pa celo ministrica Setnikar Cankar, ki pa se je znova (ne)uspešno izognila strokovni diskusiji, za katero se očitno ne čuti kompetentno, saj je sejo zapustila še pred razpravo o spornih izhodiščih novega visokošolskega zakona (ZViS). Ta so deležniki z odločno večino označili za neprimerna, kljub strinjanju da ZViS nujno potrebuje prenovo, predvsem na področju financiranja in postopkov zagotavljanja kakovosti.

Študenti so izhodišča označili kot v celoti neprimerna, poudarili pa predvsem težnjo h komercializaciji univerz in poseganju v njihovo avtonomijo, saj izhodišča predvidevajo korporativno upravljanje univerz in prestrukturiranje najvišjih organov avtonomnih institucij na način, da same izgubijo večinski delež pri odločanju. Nova funkcija poslovnega direktorja bi lahko pomenila, da bi bil finančni interes pred kakovostjo, vsebino ter akademsko svobodo poučevanja in raziskovanja. Poleg navedenega je za študente še posebej pereča izguba pravice do neposredne udeležbe pri volitvah rektorja ter zmanjšano število predstavnikov v organih univerze.

 

Za študente in predvsem prihodnje generacije študirajočih je zaskrbljujoč sklop predlogov, ki mu lahko na kratko rečemo kar vavčerski sistem, saj predvideva financiranje točno določenega števila ECTS točk in vračanje šolnine v primeru neuspeha. Kljub temu, da se MIZŠ dikciji »vavčerji« izogiba, je opisano v veliki meri definicija prav tega. Glede na težke socialne okoliščine velike skupine študentov in zelo oteženo prehajanje na trg dela, je tak ukrep samo še dodatna sistemska spodbuda za reprodukcijo socialne neenakosti med mladimi, saj verjamemo (in izkušnje nekaterih drugih držav temu pritrjujejo), da tak ukrep številne sposobne mlade, ki pa svoje zmožnosti morda nekoliko podcenijo, odvrne od študija. Poleg tega pa, po izkušnjah kolegov drugih evropskih držav, to prej ali slej  pripelje do šolnin. Prav tako iz izhodišč ni jasno, če, v kakšnem obsegu ter za koga bi se izvajal v celoti plačljiv študij, ne glede na obliko, torej redni ali delni način izvedbe.

 

Študenti ne bomo prevzeli bremena financiranja visokega šolstva na svoja ramena. Financiranje je potrebno nujno sistemsko urediti z zakonom, in to na način, da bo univerzam zagotavljal stabilnost in možnost dolgoročnega načrtovanja rabe sredstev. Tega izhodišča ne predvidevajo, saj naj bi bila sredstva določena le za 2 do 3 leta vnaprej, kar pa je manj, kot traja en cikel študija. Poleg tega se izhodišča odmikajo od ReNPVŠ tudi glede povečevanja sredstev za visoko šolstvo do doseženih vsaj 2 % BDP ter predvidevajo celo zmanjševanje sredstev v času finančnih kriz, kar je v nasprotju z ukrepi razvitih držav, ki v času kriz pospešeno vlagajo v izobraževanje in znanost.

 

Po drugi strani pa izhodišča predvidevajo ustanavljanje politehnik, ki se – vsaj po prebranem – ne bi ključno razlikovale od obstoječih programov. Financirali bi torej fiktivno binarnost in nove institucije, a že za obstoječe zmanjkuje denarja.

 

Ob vsem tem pa se poraja vprašanje zagotavljanja kakovosti. A tudi tukaj MIZŠ ponuja »rešitev« v prestrukturiranju neodvisne agencije – NAKVIS – na način, da bi svet izgubil pooblastila, agencija pa posledično avtonomijo in neodvisnost, ki ji zagotavljata vključitev v mednarodna združenja. Prav tako se kakovost podreja trgu, saj naj bi bili zaželeni le tisti programi, ki so zanimivi za trg.

 

Na ŠOS znova poudarjamo, da je poleg samega koncepta nastajajočega zakona sporen način priprave slednjega, in sicer za zaprtimi vrati in brez deležnikov. MIZŠ sicer to opravičuje z izgovorom, da izhodišča sledijo sprejeti Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva (ReNPVŠ), kar pa je očitno zavajanje, saj so izhodišča v kar nekaj ključnih točkah od ReNPVŠ zelo različna. Poleg tega je treba upoštevati, da je bila resolucija oblikovana v času, ko so se sredstva za visoko šolstvo povečevala, sedaj pa je situacija precej drugačna, kar je gotovo potrebno upoštevati pri ukrepih, ki terjajo večje finančne vložke, kot npr. ustanavljanje politehnik.

 

Žiga Schmidt, predsednik ŠOS: »Na ŠOS bomo, kljub napačno zastavljeni časovnici s strani MIZŠ, pripravili vsebinske pripombe k osnutku, sicer pa od sestanka 3. marca ne pričakujemo veliko. Namen sestanka je jasen: zgolj zadostiti formalnostim. Tako velika skupina ne more biti operativna in konkretno dodelati posameznih izhodišč, teh pa je več kot 60. Menimo, da je skrajni čas, da MIZŠ prisluhne stroki in deležnikom ter izhodišča umakne, po hitrem postopku pa pripravi najbolj nujne določbe ZVIS, in sicer za področje financiranja. Še kar pa ne razumemo, zakaj se ministrica boji dialoga z deležniki; mi smo pripravljeni.«

 

V teh dneh naj bi ministrica izhodišča predstavljala tudi parlamentarnim strankam. Ali bo »Stranka Modernega Centra« res pristala na to, da sama ostane na enem bregu, stroka in socialni partnerji pa na drugem, bo najbrž kmalu jasno.

Zanimivo /povezane novice

ŠOUP priporoča

Aktualne vsebine, ki jih ne smeš zamuditi