Blog: Živeti s polno žlico
Zadnja štiri poletja delavno preživljam v New Yorku in še vsako leto sem prejela vesti od doma, o izgubah, ljudeh, ki sem jih poznala in so "za vedno" zapustili prag domače hiše. Ko tako nekako nemočna ždim na drugi strani sveta in po najboljših močeh pošiljam sočutje živečim, se izrodi marsikatera misel o pomembnosti vsakdana.
Po mojem mnenju se mladi – na vrhuncu svojih moči – premalo zavedamo splošne minljivosti neponovljivih dni in se tesno vpeti v družbene okvire vse bolj prepuščamo raznim strahovom. Dni preživljamo, da obstojimo in jih ne izživimo v vsem blagostanju, ki nam je dano z vedenjem o sebi kot individuumu in lastnega osmišljanja v prostoru. V vsakem slehernem bitju tli neomajnost, ki raste, tli ali zgolj preživi. Velikokrat se zdimo neranljivi, ko nas ne pesti težja bolezen ali čustvena distrakcija in v raznih življenjskih situacijah nemalokrat brezglavo ravnamo. Celo pri dnevnem vnosu živil v telo, ne nahranimo duše in zgolj potešimo trenutno potrebo, neozirajoče na morebitne posledice v hitenju na naslednje soočenje.
Glede zadnjega mi je dala misliti izjava uspešnega, nekaj čez osemdeset let starega možakarja, ki je izpovedoval življenjsko zgodbo. Med drugimi je dejal: "Trdno sem delal celo življenje, da lahko sedaj, na stara leta uživam v pokoju, a kaj, ko niti hrana nima več okusa, kot v mladosti."
Užijte dni, kot Kosovirja na leteči žlici in mednarodne pozdrave z vseh vetrov.
Tamara Lah,
sekretarka za mednarodno sodelovanje ŠOUP