Blog: Nju Jork, Nju Fork
Današnjemu blogu ni bilo namenjeno, da se “izrodi”, saj sem v juniju dnevno tekla častne kroge z maratonci in redko našla čas za druge, kaj šele zase. Bloge vselej pišem v posebnih vzdušjih in navadno mi je v oporo beležnica, ki jo često nosim s seboj, da hipno zapisujem mimobežne misli, rišem, pesnim...kdaj tudi zanetim ogenj. V domeni imamo predvidene oddaje blogov in okvirne teme, ki so dotični našega delovanja. Tokrat naj bi napisala kaj o nedavnem odhodu v tujino in tako je blog nastajal – ostajal nedokončan v mnogih okoliščinah, na dveh kontinentih.
Ni lahko ubesediti težko ubesedljivo, doživetja in izkustva, ki te vsakodnevno ob tovrstnih podvigih bogatijo ...
... ko se nad Atlantikom v neskončni modrini in surrealističnih podobah oziraš nazaj …
... ko se nasmejiš v sebi in globoko vdihneš pred neznanim …
... ko z vso hvaležnostjo, kar je premoreš, nameniš misli vsem, ki te v tvojih dejanjih podpirajo, bodrijo, osmisljujejo, izpopolnjujejo, vrednotijo, nosijo na prav posebnem mestu v srcu, kot ti njih.
Ob podoživljanju enkratnega, se mi v misli vselej priklati podoba iz Kopra – napis, ki sem ga nekoč zasledila na zaprtem frizerskem salonu in je bil v zaključku osnovan nekako tako: “… hvaležen sem tistim, ki me pri moji dejavnosti niste podpirali, vztrajal sem tudi zaradi vas.”
Ko z neznanimi somišljeniki postojiš naokoli, v mnogih novih doživljajih pogrešaš bližino najbližjih s katerimi bi delil ekspanzijo čustev lastnega bita in nesebično privoščiš vsakemu posamezniku stati na mestu. Tako sem zopet v starem “boat house” – u, sočne barve se razbohoteno poslavljajo v zadnjih izdihljajih, jezero zrcali prelom dneva in pozdravlja noč, mlada družina na pomolu spušča k nebu ognjene lanterne, pesek se ohlaja, lasje so neosušeni, voda še vedno sladka in jaz...mislim na vas.
Verjetno ste ravnokar legli k počitku in začasa branja tega blebetanja... jutri sanja domačo potico.
“Zaka bi spredi, če lahka zadi?”
Life is good.
Tamara Lah,
sekretarka za mednarodno sodelovanje ŠOUP